"Kamorkoli pa ležeš, vedno zaspiš mirno in sladko, in zdajci si zaziban v prijetne sanje, v katerih iznova poslušaš čarobno petje petelina – orjaka."

I. Tavčar: V Zali

DIVJI PETELIN V UMETNOSTI

Divji petelin je (bil) priljubljen motiv številnih umetnikov, kot so pisatelji in slikarji. Verjetno bi pri nas težko našli žival, ki bi jo tako "opevali", kot sta divjega petelina Ivan Tavčar in Fran Saleški Finžgar. 

Nanju je ta mogočna ptica nedvomno naredila močan vtis. Kdor divjega petelina dobro pozna, že ve zakaj. To lepo vidimo v delih "V Zali" in "Na petelina". V obeh je predstavljen tudi lov na petelina, vzdušje in občutenje ob tem. Ob tem pa je treba povedati, da sta oba pisatelja lovila to ptico v času, ko je bila izjemno številčna, in je lov zato ni ogrožal. Danes so razmere seveda povsem drugačne. Tavčar, bi  žalostno ugotovil, da "gozdne perutnine vladarja" v Zali verjetno ni več. Verjetno bi ga zanimalo zakaj?

Kratke citate obeh del ste verjetno opazili na vrhu vsake strani. V nadaljevanju pa je nekaj odlomkov.

Ivan Tavčar: V Zali

…

Tudi naša starodavna Zala se je že zbudila iz dolgega zimskega spanja. Brstje se ji odpira po bukovih šumah, tako da so vsako jutro nje vrhovi bolj in bolj zaviti v svetlo, prvopomladno zelenje. In vsako jutro se prebudi v tem zelenju brezštevilna tolpa krilatih pevcev, ki so v Zali trpeli lakoto in mraz v dolgi dolgi zimi, ali pa se ravnokar povrnili s toplim jugom v kraj, kjer so nekdaj pomladi nosili svoja gnezda. Izmed vseh prva se zbudi drobna taščica in kakor srebrn zvonček gostoli nje močna pesem visoko z vitke jelke v pozdrav mlademu jutru, ki že kaže zorni svoj obraz izza mračnega hribovja. Takoj oživi ves roj, oživi se veja za vejo, povsod vse prepeva, vse žvrgoli in kliče zlato sonce z nebeške postelje, kjer leži le predolgo.

…

In končno – na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar – divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali! Vzlic hladnemu jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel zaljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se zagleda v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi.

…

Okoli štirih smo bili pri vrhu, tam, kjer iztezajo stari borovci svoje grčavo vejevje proti nebu. Ko smo prihajali bliže, spustil se je z borovja velikan – petelin, zaplapolal z orjaškimi perutmi, raztegnil zelenobleščeči vrat, veličastno se dvignil v zrak, odplul čez globoko dolino in onstran počasi sédel v smrečje, ki obsenčuje dolgoraztegnjene bregove samotnemu Žirovskemu vrhu.

…

Tam pod Blegašem nad globokim Karlovcem se je že mračilo; sence so se raztezale iz doline v dolino, od jarka do jarka, objemajoč vasjo za vasjo, dokler se niso pritihotapile tudi do naše Zale in nje gorskih sosedov. In skoro tedaj se je utrgala tam na Žirovskem vrhu črna lisa izmed smrečja. In v večernem obzorju je rasla in rasla, dokler ga nismo opazili na prosto oko, krilatega vladarja naših gozdov. Z dolgim vratom predse štrleč, pomikal se je počasi v zraku, plul proti Zali, bliže in bliže ter se končno spustil v borovje na Zali, malone tako blizu, da smo čuli hrušč in plapot, ko je sedel na drevo.

…

Po temnih stezah smo odšli do svojih petelinov. Kdor ni izkusil kaj takega, njemu ni moči dopovedati, s kakšnimi čustvi lazi lovec v takih nočeh po tihem gozdu. Nikjer se ne gani list, samo po suhljadi začuješ tu in tam, da hodi žival po nočnih potih. Bodisi da skaklja zajec proti svojemu ležišču, bodisi da je lisica ali jazbec, ki se vrača z nočnega lova. Med vejevjem zaskovika ponekod sova ali pa mali čuk, ki počasi spušča tožne svoje glasove iz grla. Z Jernačem sva lezla po poti in vestno pazila na vsak korak, da ni kdo stopil na suho vejo in povzročil nepotrebnega hrušča, ki bi morda preplašil orjaškega pevca.

…

Tu med jelkami je pel. Pod njim so kokale kure, in ena, ki naju je bržkone začutila, vzplapolala  je od tal in odletela po lozi. Nje krilati ljubimec pa je začel tako udelovati na svoji veji, kakor da so mu v nevarnosti vse grahaste ljubice. Kakor grah so se mu usipali glasovi iz grla in klepanje in brušenje se je vrstilo neprestano.

...

Fran Saleški Finžgar: Na petelina

…

Ne, to ni bila smrt, to je bilo rojstvo. Vse naokrog je dehtelo po svežem jutru, vse je v nemem molku čakalo, da zadoni po tokavah mogočni klic: Vstani! Vzbúdi se, zrno, in poženi kal in obrodi cvetlico! Razmakni se, popje, in razvij list in cvet! Oživi grm, in zapoj, zapoj pesem vstajenja in življenja! In dvigni se tudi ti, kraljeva ptica naših gora, zapusti bivališče v robidi in smrečju in s krepkim zamahom poleti na visoko bukev  in – zapoj, zapoj, ti molčeči skrivač – pesem o ljubezni.

Čudo! Gora se odene v sočno zelenje, iz božjega perišča se na bogato nasuje krme po zemlji, v tihi mesečini se poigravajo topli valovi poletja – on, kralj ptic, pa molči. Viharji tulijo, bliski udarjajo – on molči. Listje porumeni, sence nemirno ščebetajo, gladni lisjak zalaja – on molči. Zima zapoje requiem – on ne beži. Tisoči se selijo v strahu pred gladom – on ostane, molči in vztraja.

Ko pa nad iz vzhodnih gora prisveti v valovih prve pomladi okópana zarja, tedaj se dvigne on, kralj, in izpregovori kraljevsko besedo s trona mogočne bukve. In on, ki je molčal ob bogato pogrnjeni mizi, in on, ki ni vzdihal, ko so ječala debla v burji, ki ni bežal, ko so bežali tisoči – zatisne oko in zakrkne uho ter prekipi v edini pesmi, za katero zna in pozna – v pesmi ljubezni, ki je edina močna in mogočna, začetek in konec dejanj in nehanj.

…

Komaj slišno je donelo z globokim, zamolklim kovinskim glasom v hitrih presledkih daleč na pobočju gore.

…

Na iztegnjeni roki stare bukve je stal – v tem hipu miren kot naslikana črna ptičja senca na sivo platno gostega mraka. Kakor bi nekaj sumil… Pa je visoko dvignil nogo in se izprehodil po veji s počasnim, tehtnim korakom. Tako stopa kralj. Nato je iztegnil vrat in prisluhnil na levo, na desno, upognil glavo nizko pod vejo in iskal po tleh, pa jo zopet dvignil ter pogledal k višku in iskal po strmini. Molk. Kdo bi govoril, kadar ima besedo kralj? In vendar on želi govorice. Vznejevoljen potrese bujno perje in se zamišljeno sprehaja po veji…

In je oprezoval z napetim vratom. Toda krog in krog grobni mir. Jeza je ugasnila, zopet je zaigralo srce, razprostrl je krasoto svoje obleke in zadonela je pesem.

…

Pozdravljena kraljeva ptica, ti simbol ljubezni, porodnice vseh vélikih dejanj od konca do konca sveta!...

…

Prav v tistem hipu se je pa dvignilo sonce izza obzorja. Bogati žarki so se razlili po lesketajočem perju. Petelin je razprostrl krila, našopiril rep v pahljačo in se z veličastno kretnjo obrnil proti soncu. Glavo je globoko priklonil, dnevu v pozdrav, nato pa je iztegnil vrat in zapel – pesem vzhajajočemu soncu.

…

Dobrava je jeknila…

Petelinu je kloníla glava na prsi, kjer je začutil pekočo bolečino… Zadnja pesem – soncu, zadnji pogled – na to vroče srce...

…

Moje srce pa je prevzelo čustvo, v katerem je bila grenka kaplja…