"Petelinu je kloníla glava na prsi, kjer je začutil pekočo bolečino… Zadnja pesem – soncu, zadnji pogled – na to vroče srce..."

OGROŽENOST DIVJEGA PETELINA

Število divjih petelinov že nekaj desetletij upada v večjem delu Evrope, tudi v Sloveniji. Razlogov za to je več, in ker hkrati deluje več negativnih dejavnikov, je učinek še toliko večji.

1. Uničevanje življenjskega prostora

Vsaka žival potrebuje za življenje ustrezno okolje in divji petelin ni nobena izjema. Okolje mora nuditi hrano v vseh obdobjih leta, zavetja pred plenilci, počivališča, primeren prostor za rastišče, mesta za gnezdenje idr.

Uničevanje življenjskega prostora te ptice je največkrat povezano z gozdarstvom. Problematično je zlasti sekanje starega gozda in gradnja gozdnih cest. Slednje tudi omogočijo povečanje rekreativnih dejavnosti in vdor motornih vozil v gozd in olajšajo gibanje plenilcem Gozdarske aktivnosti se širijo vedno višje v še zadnja ohranjena zavetišča divjega petelina. V »negovanih gozdovih« ni debelih in podrtih dreves, drevesa pa so tanjša in rastejo skupaj, tako da je letanje tako velike in težke ptice nemogoče. Zaradi velike gostote dreves ni podrasti. Plenilci tako divjega petelina prej opazijo. V takem gozdu tudi primanjkuje hrane. Življenjski prostor se krči tudi zaradi gradnje smučišč, vikendov in drugih objektov.

Nekaterim živalim ti posegi celo ustrezajo. Med njimi so tudi plenilci. Za divjega petelina pa to ne velja. Te spremembe tako največkrat povzročijo njegovo izginotje. Prilagojen je le za bivanje v starih mirnih gozdovih s presvetlitvami. Takih gozdov pa je vse manj.

2. Nemir

Nemir povzročajo sečnja, pohodništvo, gradnja gozdnih cest, vožnja z motornimi vozili po gozdnih poteh ali brezpotjih, nabiralništvo, kolesarjenje, smučanje… in tudi nepazljivo ali prepogosto opazovanje na rastiščih, zlasti pa fotografiranje. Nemir povzročajo tudi psi, ki se gibljejo nenadzorovano (niso na vrvici) in s tem vznemirjajo živali. Tovrstne dejavnosti iz leta v leto naraščajo.

Divji petelin je na nemir zelo občutljiv, še posebej v času rastitve, valjenja in vodenja mladičev. Nemir lahko precej zmanjša uspešnost gnezdenja. Z gnezda prepodena kura se ne vrne kmalu, jajca se zato podhladijo in gnezdo propade. Vznemirjanje pozimi pa povzroči nepotrebno trošenje energije in prav lahko se zgodi, da žival zato zime ne preživi 

Pričakovali bi, da se divji petelin na nemir lahko navadi. Opazovanja raziskovalcev pa kažejo, da temu ni tako. Mirnih predelov, kjer bi lahko živel je žal vse manj.

3. Plenilci

Divji petelin je veliko časa na tleh, kjer tudi gnezdi, in je zato plenilcem zelo izpostavljen. Število nekaterih plenilcev je v zadnjih desetletjih naraslo (npr. kuna belica, lisica). Vzrok temu ni le zmanjšanje lova nanje, ampak tudi izboljšanje njihovih prehranskih možnosti zaradi človekovega delovanja (npr. klavniški in drugi organski odpadki v gozdu).

4. Pašništvo

Pašništvo lahko divjemu petelinu škoduje ali koristi. Škodljivo je, če je preveč intenzivno in tako uniči rastline s katerimi se divji petelin hrani . Zlasti negativen vpliv ima paša v gozdu, ki ne le uničuje podrast, ampak lahko živali tudi poteptajo gnezda. Žične ograje za divjega petelina pomenijo določeno nevarnost, saj so slabo vidne. Trčenje vanje med letom je za tako težko ptico pogosto usodno. Negativen vpliv ima tudi gnojenje pašnikov.

Pozitiven vpliv ima paša predvsem tam, kjer preprečuje zaraščanje še zadnjih travnih površin. Na robovih takih travnikov pogosto uspeva jagodičevje in so ugodne razmere za mravljišča, kar izboljša prehranske razmere za divjega petelina.

5. Onesnaževanje

Onesnaževanje zraka in s tem padavin lahko negativno vpliva na rast borovnice, ki je pomembna za divjega petelina.

6. Lov

Divji petelin je bil zelo priljubljena lovna vrsta. Ker je njegovo število začelo upadati, je Lovska zveza Slovenije leta 1984 sama prepovedala lov nanj. Nekatere lovske družine so to storile že prej. Država ga je zavarovala z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst leta 1993. Tako lov danes v Sloveniji divjega petelina ne ogroža več, z izjemo morebitnega krivolova. Žal pa je zaradi opustitve lova med lovci precej upadlo zanimanje za varovanje te divjadi. Vendar pa pravi lovci varuhi narave tej problematiki še vedno namenjajo veliko pozornosti in skrbi.

7. Majhna velikost populacij

Divji petelin se je ohranil le v odmaknjenih predelih, ki pa med sabo niso povezani. Tako izolirane skupne maloštevilnih osebkov so na negativne vplive še bolj občutljive in dolgoročno težko obstanejo. Varovanje divjega petelina na samo majhnih območjih torej nikakor ne zadostuje.