KAKO VAROVATI IN POMAGATI  DIVJEMU PETELINU?

Mnogi menijo, da se divjemu petelinu ne da pomagati, vendar temu ni tako. Obstajajo številni ukrepi, ki omogočajo ohranitev te skrivnostne ptice.

1. Ohranjanje dovolj velike površine starega gozda.

Pri tem je treba upoštevati, da divji petelin potrebuje zelo veliko površino ustreznega življenjskega prostora, saj so raziskave pokazale, da se giblje na območju velikem nekaj 100 ha. Varovanje samo ožjega območja rastišča zato nikakor ne zadostuje. Dobrodošlo je ohranjanje rdečega bora (priljubljena zimska hrana), starih in podrtih dreves. Slabši ko je življenjski prostor, več ga potrebuje.

Za ohranjanje življenjskega prostora divjega petelina, sečnje gozda ni potrebno ukiniti, ampak jo le prilagoditi potrebam te ptice. Ustrezna sečnja in sicer na pravem mestu, v primernem obsegu in izvedena v pravem času divjemu petelinu lahko celo koristi, saj lahko izboljša prehranske možnosti (npr. večja rast borovnic).

Sečnja v času prezimovanja, rastitve, valjenja in vodenja mladičev pa pomeni zelo moteč dejavnik in je zato v smislu varovanja divjega petelina nedopustna. To obdobje traja vsaj od januarja do julija. Pomembna je dolga obhodnja.

3. Omejitev gradnje pregoste mreže gozdnih cest.

Gradnja cest pomeni zelo velik nemir in spremembo strukture gozda, sicer pa omogočajo tudi lažje gibanje plenilcem in privabljajo voznike motornih vozil.

Planinarjenje bi moralo potekati na samo zato namenjenih in označenih poteh in ne vsepovprek ter ne prezgodaj zjutraj, ko poteka rastitev. Planinske poti, ki bi potekajo čez rastišča, bi bilo dobro nadomestiti z drugimi ali jih vsaj v času rastitve zapreti. Množični pohodi (sem spadajo tudi športni dnevi) naj se organizirajo le v času, ko je divji petelin na nemir manj občutljiv, torej od avgusta do oktobra. Psi morajo biti pod nadzorom, torej na vrvici. Le tako bo ostalo dovolj predelov, kjer bo divji petelin imel mir.

5. Preprečevanje vožnje z motornimi vozili po gozdnih cestah in brezpotjih. 

Vožnja z vozili na motorni pogon in kolesi v naravnem okolju je zelo moteča za vse živali in zato tudi z zakonom prepovedana  (Ur. l. RS, 16/95, 28/95 in 35/1).

6. Omejiti nabiralništvo gozdnih sadežev.

To predstavlja velik nemir zato bi bilo treba povečati nadzor in to dejavnost tudi zakonsko drugače urediti.

7. Upoštevanje divjega petelina pri gojitvi in gospodarjenju z divjadjo. 

Krmišča divjega prašiča na rastišča ne sodijo. Zmanjševati je treba prehranske vire plenilcem, kot posledica človekovih dejavnosti.

8. Preprečevanje zaraščanja zadnjih jas.

S tem ohranimo oziroma izboljšamo prehranske razmere (jagodičevje in mravljišča).

9. Izobraževanje lastnikov gozda, lovcev, gozdarjev, planincev in drugih uporabnikov gozda.

Vsi morajo biti dobro seznanjeni, kako s svojimi dejavnostmi vplivajo na življenjski prostor divjega petelina. Le tako lahko zmanjšajo svoj negativen vpliv, ki je velikokrat le posledica nepoznavanje problematike, ne pa tudi dejanskih potreb. Z nekaj dobre volje lahko vsi pomembno prispevamo k ohranitvi te ptice.

10. Proučevanje divjega petelina.

Za varovanje divjega petelina je pomembno tudi spremljanje njegove številčnosti in prisotnosti ter posredovanje dobljenih podatkov ali opažanj strokovnjakom, ki to vrsto proučujejo. Le če vemo, kje je divji petelin prisoten in kakšna je njegova številčnost, lahko argumentirano vzpostavimo ustrezne varstvene ukrepe in ga aktivno varujemo.